29. 6. 2025

Čeravno je nedvomno brezplodno in je bilo že n-krat povedano, pa se očitno ne prime in ne prime, tukaj je zbir odgovorov na najbolj pogoste "argumente" hejterk in hejterjev LGBTQI+ manjšine. Gotovo ne bojo prišli do njih, morda pa pridejo prav vam, recimo na naslednjem družinskem kosilu, kjer bo kak vaš stric ali bratranka znova gonil katero od teh znucanih jebem-vam-mater-pedri lajn (mimogrede, enega najboljših odgovorov na to psovko je enkrat na enem večeru zgodb povedal Marlenc, prav to mu je namreč zabrusil eden od pretežno razjarjenih obiskovalcev koncerta Sester v Beogradu - Marlenc pa mu je hipoma odbrusil: "Pusti mamu - jebi mene!" in požel ovacije publike, jasno): 

1) "Zakaj morjo pedri paradirat - tudi jaz ljubim svojo ženo, pa tege ne rabim paradirat in s tem morit ljudi?"

- Najenostavnejši odgovor: ravno zato. Zaradi neskončnega nizanja tega "argumenta" so parade ponosa (žal) še vedno nujne. Kognitivna logika "saj jaz jih toleriram / koga briga / v družbi so že davno sprejeti", ki ji sledi "ampak naj to počnejo doma / naj to delajo, ko jih nihče ne gleda / dva pedra, ki se ližeta, se mi gnusita", ne vzdrži - slepa pega predsodkov je še vedno preobsežna. Človek, ki reče, da mu ni problem gledat dveh lezbijk, ki se poljubljata, problem pa ima z dvema gejema, ima predsodek, naj sam še tako trdi, da ga nima. Všeč bi mu pa že bilo, ko ga ne bi imel, seveda, to bi ga v njegovih očeh naredilo mnogo bolj tolerantnega, kot je v resnici. In ljudje o sebi radi mislijo, da so tolerantni, ker to pomeni, da so razgledani in da ne sovražijo kar povprek.
Prastari razlog, ki ga vedno znova navajamo, je, da parada manjšinske ne-heteroseksualne populacije znotraj večinske heteroseksualne pomeni opomnik, prikaz obstoja. V Mariboru, denimo, dva geja še vedno ne moreta z roko v roki na sprehod po mestu. Zato imamo parade. Ker dva strejt človeka lahko, in ni nobenega problema. Dokler se to dvoje ne izenači, dokler izkaz ljubezni na javnem mestu ne bo enako dostopen vsem, bodo parade potrebne.
Parade pa so tudi spomin na Stonewall 28. 6. 1969 (več o tem si lahko preberete, denimo, tukaj) in spoštljiva počastitev vseh, ki so se pred nami borili_e za enakopravnost manjšin v družbi.
Zakaj heteroseksualke_ci ne paradirajo za svoje pravice? Ker so večinska populacija in jim ni treba, svet je urejen po njihovi meri. Zaradi njihovega intimnega odnosa jih nihče na preganja, obsoja ali napada. Svojo ljubezen lahko živijo javno in jim je ni treba skrivati.
Čutenje in čustva so ena temeljnih lastnosti človeških bitij in njihovo celovito doživljanje in izkazovanje je ključno za naš uravnotežen, zdrav razvoj. Če se mora nekdo nenehno prenarejati, da čuti drugače, kot čuti, in skrivati svoja čustva, ga/jo to lahko trajno poškoduje. Tudi zato je samomorilnost med ne-heteroseksualno populacijo višja. Če ob tem sploh ne dodamo, kako nedostojno, strahopetno in človeka nevredno je, da večina (ki poseduje moč) ne premore niti osnovnega sočustvovanja do manjšin v lastni sredi, in kako patetični so ti poskusi blatenja, žaljenja in odkritega sovraštva, ko prihajajo od dominantne populacije.

2) Zakaj parade PONOSA?

- Ponos je odgovor na sram. Pripadnicam in pripadnikom LGBTQI+ skupnosti se skozi zgodovino nenehno vceplja, naj se sramujejo lastne ne-heteroseksualnosti, naj je ne razkazujejo, naj jo živijo, če že morajo, skrito. A Ustava pravi drugače: da so VSEM zagotovljene enake pravice. PONOS v paradi ponosa je treba razumeti podobno, kot ko svojemu otroku rečete, naj se neke svoje lastnosti ne sramuje, denimo barve las, oči, kože, marveč naj bo nanjo ponosen_na. Isto velja za ne-heteroseksualnost. Gre za lastnost, ki si je oseba ne izbere sama, marveč se taka rodi in izoblikuje skozi proces socializacije in vzgoje. Ne gre torej za to, da smo ponosni_e na lastno ne-heteroseksualnost kot tako, saj pri njej nimamo kaj dosti, taki_e smo, tudi na svoje modre oči ali rdeče lase nismo per se ponosni_e, gre za to, da nas lastne ne-heteroseksualnosti ni sram, da se sprejemamo kot ljudje in da želimo živeti enakopravno z drugimi ljudmi v družbi. Do tega imamo pravico po zakonu.

3) "Mavrica je le na nebu."

- Ta me vselej spravi v smeh. Ljudje, ki ponavljajo to poštapalico, bi morali morda malo več brati poezijo, saj imajo očiten problem z razumevanjem metafor. Mavrica je namreč prav to, metafora. Kot simbol ponazarja raznolikost naše manjšine, ki jo sestavlja množica raznolikih posameznic in posameznikov, ki se identificirajo na različne načine. Izmislil si jo je gejevski umetnik Gilbert Baker v sedemdesetih in posebej ga je veselilo, da gre za simbol iz narave. Sprva je vsebovala 8 barv, danes jih 6, v zadnjem času pa so ji dodane še izpeljanke, ki vsebujejo tudi transspolne in interspolne identitete.

4) Lulčki in lulike

- Precej ljudi očitno misli, da to, da si gej ali lezbijka, pomeni izključno, s kom spiš. To je do skrajnosti popreproščeno, resnično infantilno razumevanje pojma LGBTQI+ manjšine, ki nikakor ne drži. Biti lezbijka dejansko pomeni, da oseba ne prakticira spolnih odnos z moškimi, a identiteta lezbijke sega kilometre preko nekega precej nepomembnega dejstva, s kom nekdo spi. Lezbijka je politična drža, je način dojemanja sveta in lastne pozicije v njem, konotacije tega pojma so asbolutno večplastne in mnogosežne, nikakor pa niso zvedljive samo na to, a so nekomu všeč lulčki ali lulike. Bizarno je odgovarjati na take ignorantske kretenizme, dovolj bizarno, da se človek vpraša, a bi mi morali res spravit skupaj in izdat eno knjižico z osnovnimi pojmi, razjasnjenimi za naše nepoučene "prijateljice" in "prijatelje" v heteroseksualni večini, ki jim, kaže toliko tega ni jasno.

5) Je homoseksualnost naravna?

- Da, je. Najdemo jo v več kot 1500 živalskih vrstah, denimo pri delfinih, bonobo opicah, žirafah, levih in labodih, ki med seboj niso nujno povezane, kar priča o tem, da ne gre za "napako" ali anomalijo. Poleg tega ima dokazano svojo funkcijo v evoluciji. Na spletu tozadevno najdemo vsaj 4 dobrobiti: social bonding, practice / development, parental cooperation, population regulation. Pri človeku se pojavlja od nekdaj, dokumentirana je v stari Grčiji, recimo, in povsod, po vsem planetu. Ne gre za neko novo reč ali pogruntavščino - pa je človeška vrsta - kar neverjetno, ne res? - kljub njenemu obstoju brez težav preživela.

6) "Zakaj to tako izpostavljate, imamo mnogo drugih, pomembnejših problemov!"

- Nedvomno, a tega nihče ne trdi, ko se ukvarjamo s kakim drugim, ki večini ne vzbuja toliko ene tesnobe in sitnobe. Rečeno kar najenostavneje: dokler bo heteroseksualna večina pojavnost mavričnih zastav, parade in drugih znamenj prisotnosti ne-heteroseksualne manjšine dojemala kot motnjo ali problem, bodo točno ti znaki pojavnosti nujno potrebni, ker je to jasen znak, da stvari v družbi niso normalizirane, manjšina pa ne enakopravna. Pomembnost problemov je v tem primeru praviloma uporabljena zgolj kot razlog za napad na manjšino ali za pogled vstran od problema samega.

7) Kmečka pamet i nje samonanašalnost

- V vseh predsodkih zoper LGBTQI+ manjšino odkrivamo zaskrbljujoč nivo neznanja, ignorance, sovraštva in strahu. "Argumenti", ki to niso, se pojavljajo nenehno, izpričujejo pa predsodke, porojene iz nevednosti in lastnih težav pri sprejemanju različnosti. Ob izrazitem problemu z izobraževanjem v družbi se zgolj eksponentno potencirajo, dodatno pa skrbi porast toksične moškosti in agresije. Kmečka pamet ne potrebuje ne znanja ne solidarnosti, zato je nevarna. Zanaša se nase in obnaša se, kot da ji je vse jasno, kar utemeljuje na objestnosti, ki izvira izključno iz dejstva, da je večine pač več. Ob tem zanemarja dejstvo, da so se vse ključne reči, potrebne za napredek človeštva, porodile iz - manjšine, večkrat pa celo zgolj spričo odločnosti in trme enega človeka.

(foto: Stonewall Inn, 28. 6. 1969)

28. 5. 2025

Vprašanje, ali smo dotično potezo nacinalnega karakterja sploh sposobni premostiti. Pojavi se tolikokrat, ob podobnih priložnostih, da že zdavnaj ni več naključje. Če smo po eni strani zavistna nacija, ki ne more preboleti, da nekdo nekaj ima, če mi nimamo (ne glede na izhodiščno razliko), smo po drugi podobni razvajenemu frocu v vrtcu, ki vedri in oblači v razkošnem objemu permisivne vzgoje. Ko Roglič zmaguje, mu celotna nacija je iz roke, Primož nastopa v reklamah za (madžarsko) banko, smeji se s plakatov in mi navdušeno razsipamo blagohotne komentarje. Ko Roglič pade, pade večkrat in ko zmaga izgine iz še najbolj optimističnih razpletov Gira, se začne - disciplina, v kateri smo svetovni prvaki: metanje pod avtobus. Kar naenkrat nacija opazi vseh sort probleme, nestabilnost, napačno predvidevanje vožnje v dežju v ovinek, celo starost. Kmalu pridejo na vrsto telesne hibe, v primeru športnikov in njihovih popolnih teles je tega manj, čeravno par profilov na FB že več tednov dnevno spremlja Dončićeve fotke in komentira njegovo hujšanje in pridobivanje mišične mase, hvali njegovo pridnost na treningih in priprave na nedvomno osvojitev prstana v prihodnji sezoni, ker Luka baje zgleda bajno, ko gre za ostale smrtnike, denimo umetnice in umetnike, pa se ta del kmalu eksponentno poveča. Predebeli so, presuhi, previsoki, prepalčkasti, krive zobe imajo, čudno so oblečeni, grdo se držijo. Vselej je nekaj narobe, da pride primarna narava komentatorjev in komentatork na svoje: ti ljudje so bad. Mi smo gut. Pa tudi, če nismo - ti ljudje so še vedno bad.

Ko je nekdo nezadovoljen s seboj ali s svojim položajem v svetu, ima na razpolago več možnosti. Ena bolj ogabnih je spravljanje na druge. Še ena taka je, da se dela pametnega, vsekakor pametnejšega od drugih. Denimo od Rogliča. Ki je spet padel, nestabilnež, in si uničil možnosti za zmago, s čimer je oškodoval tudi nas oz. predvsem nas, ki smo navijali zanj, si rezervirali čas za spremljanje tekem, na, zdaj pa tole. Amater.  Ure, dnevi, leta Rogličevega predanega treninga, njegove službe, ki je sicer super plačana, a podvržena hudo zaostrenim členom pogodbe, ki zahteva odličnost ne glede na vse, vse to zbledi v izbljuvkih kavč selektorjev s pirčkom v roki, ki imajo dovolj časa za svinjske komentarje pod novicami o športnikovem neuspehu. Redko komu uspe slovo, kakršno je uspelo Petru Prevcu, le redko kdo se po zmagi s punco pod roko sprehodi po štadionu, kot se je nekoč Bojan Križaj. Mnogo več je sloves brez pozdrava, zdrsov v drugi, peti, zadnji plan, mnogo več jih odšepa skoz zadnja vrata, pozabljenih od ljudi, daleč od medijskih žarometov.

Toliko znakov bližnje in daljne preteklosti kaže našo nacijo v res grdi podobi ... in njeno temeljno značilnost: nimamo dostojanstva in ne zmoremo sočutja do ljudi, ko ga ti najboj potrebujejo. Biti prijatelj, oboževalec takrat, ko je vse ok, je lahko - mnogo težje je stati za poškodovanim, za nekom, ki trenutno ne zmore, mu tedaj nuditi oporo in ga podpirati brez rezerve tudi, ko ni vse krasno. Zdi se, kot da ta nacija nikoli ni občutila brezpogojne ljubezni, kot da je trajno poškodovana in razen ob hudih naravnih katastrofah ne zna stopiti skupaj in se medsebojno podpreti. Pa ni ravno to smisel obstoja nacije? Zakaj imamo sicer državo?

Čas bo, da odrastemo. In niso samo volitve pokazatelj naše zrelosti. Politika in volitve so le en del naše stvarnosti - ki je mnogo preveč porinjen v ospredje, kajti tako skrajno najbolj pomemben ni. Če bi bila država normalna, bi se politiki brigali za politiko, običajni ljudje pa za druga področja v njej, denimo za kulturo, znanost, šport, za vsebine, ki so zdaj povsem spregledane in se v senci populističnega vreščanja realpolitičnih afer in pretresov borijo za drobtinice pozornosti - pa bi morale biti temeljni kamen kvalitete bivanja ljudi v neki državi. Zdrahe, prepiri, nasprotovanja in nezadovoljstvo - od kje v glavnem izvirajo? Iz nezadovoljstva volilnega telesa, ki, mimogrede, sploh ni ustrezno poučeno o zadevah aktivnega državljanstva, s politično situacijo v državi. V tem oziru v Sloveniji sploh ne živimo zares. Kar se vedno znova pokaže ob primerih, kakršen je nedavno odstop šampiona s kolesarskega tekmovanja, je, da v bistvu zgolj vegetiramo, ujeti v ozke politične interese edinega, kar sploh še pride do izraza: zadev dnevne politike. Ki zahteva mnogo preveč našega časa in pozornosti, kar skušamo nato nekako izravnati z izrazito pozornostjo športu v vseh oblikah, vse ostalo pa je ne v drugem, marveč v sedemnajstem planu.

To ni dovolj dobro življenje. Pogoje imamo za boljše, kvalitetnejše, plodnejše preživljanje časa na teh 20.271 km², a ne moremo jih izkoristiti, dokler ne ponotranjimo, da smo sami odgovorni za to, kako bomo kot Slovenke in Slovenci živeli. Dokler se ne zavemo, da je danes čas edino in izključno za brezpogojno podporo asu, ki je zaradi poškodb odstopil s športnega tekmovanja in ki na rokavih dresa nosi slovensko zastavo, nimamo osnovnih šans, da nam uspe. Vsak se lahko spremeni, tudi nacija. Vsak lahko dojame, da s trdim delom lahko zasijejo njegove najboljše, ne najslabše kvalitete. Vsak lahko - lahko tudi Slovenke in Slovenci?

12. 5. 2025

Realnost je včasih boljša kot roman, povednejša od pesmi: preden sem šla sinoči gledat predstavo "V agoniji", sem se po nesreči res fejst kresnila v koleno. Enkrat sem v eni pesmi napisala verz "bukov les je trd in obstojen" in zdaj lahko to potrdim tudi v praksi.

Sprva nisem razumela povezave, a že v odmoru med predstavo je s telefona turobno zasijalo 403.153 strelov v koleno koalicije, ki so še enkrat več potrdili, da stari čebelji pregovori nikakor niso za na smetišče zgodovine.

Ne namreč le, da cagavost ni nagrajena, celo maščuje se in Levica bo, ker zadevno ministrstvo, pristojno za konkretni zakon, vodi njena koordinatorka, verjetno največja dejanska poraženka referenduma. Ker očitno ni ravnala v skladu s pričakovanji zadostnega dela svojih potencialnih volivk in volivcev, pa že prejšnjič si je komaj zagotovila vstop, se ji zna na naslednjih volitvah v DZ znova zgoditi gonja, imenovana 4-odstotni prag.

Kaj pa se je torej zgodilo?

Ministrstvo za kulturo je želelo popraviti stari zakon iz leta 1974, ker ga je k temu pozvalo računsko sodišče. Kot organ v sestavi vlade se je dolžno odzvati na tak poziv in ukrepati. Kako je ukrepalo in kak predlog popravka zakona je pripravilo, je druga pesem, bolj kumrna in kar otožna, a o tem, kako slab je predlog novega zakona, predvsem njega Priloga I, pa kako malo vsebinske razprave na to temo smo si kot družba privoščili in kako narobe je to, sem že pisala.

Možno je, da je bilo MzK dejansko naivno predvidevalo, da bo šel takle prenovljeni zakon mirno čez parlamentarno obravnavo, ker gre vendarle za nujno sledenje napotkom drugega organa in ker je prejšnji zakon zastarel. Možno, da so se vsega skupaj sprva lotili bolj tehnicistično, pač nujni opravek v skladu z zakonom - toda.

Toda to ni povsem običajna država, predvsem pa ni običajen čas. To je čas, ko opozicija nabira vojsko. Manever s celjskim vnebovzetjem se je kaj klavrno ponesrečil, jebi ga, še na "krivosodje" se človek ne more več zanesti, kajne. Treba je bilo najti drugo tarčo, pa hitro, ker se začenja mudit. In tako je vdani vojaček Hoivik prišel do svojih 5 minut slave. Seveda se ubogi rekrut ne zaveda, da ni več od povprečnega kanonenfutra, in zasijal je v verbalnih premetih in klasični SDS-ovski šoli populizma. In koalicija mu je zmago prinesla na pladnju.

Naj razloge za pozive k bojkotu na racionalni ravni razumemo (kdor jih), naj bo sladostrastje one poštapalice "a smo vam rekli" danes zjutraj še tako vabljivo - dejstvo, da smo se kar se da trdo zbudili v realnost, imenovano 403.153, je neizbrisno. Koalicija še enkrat več plačuje davek neizkušenosti in naivnosti, in po treh letih vladanja je to nezamisljivo - vsaj Levica z obrazom za bojkotom bi morala vedeti, koliko vetra iz jader bo morebitni padec zakona na referendumu vzel iz njenih jader in ga ekspresno pretransportiral v jadra predlagateljev referenduma. In iz aviona se je dalo vedeti vsaj še eno: kulturkampf je SDS vpisala v svoj DNK. Take priložnosti Janša seveda ne bo izpustil. Domala neverjetno je, s kako lahkoto in nepremišljenostjo se je koalicija lotila nečesa, kar zdaj, seveda do konca zmaličeno v flajšmašinu populizma, predstavlja tako fenomenalno odskočno desko za predvolilno kampanjo. Ker - tole ni končano. Vračalo se bo v neskončnih ponovitvah celo prihodnje leto. In ravno osebno koaliciji najbolj zamerim. Niti trohice abstraktnega mišljenja očitno ni sposoben njen zaljubljeni kapo di banda. Rezultat referenduma je le še enkrat več razkril temelji problem te države: motiv, zaradi katerega je Golob premier, je v temelju napačen.

In povsem jasno je tudi, čemu je referendum uspel s tako prepričljivo podporo, ki je daleč presegla zahtevani kvorum: zaradi upokojencev. Jaz seveda nisem politična komentatorka in nedvomno nimam pojma o tem, sem pa dovolj stara, da sem v živo spremljala the rise and fall of Karel Erjavec in sem ga tudi dosti študirala. Posledično bi minuli referendum pospremila na smetišče zgodovine z ne prav originalno tezo, ki pa po moje drži ko pribita: kdor bo dobil upokojence na svojo stran, bo dobil prihodnje volitve. Da so prav upokojenci med & mleko slovenske parlamentarne demokracije, referendum to dokazuje, pa pove več o tej državi, kot bi o njej kadarkoli hoteli vedeti, se mi zdi, sploh v primerjavi z zjebano Srbijo, ki se svoje zjebanosti vsaj zaveda in ki jo, v nasprotju z nami, v prihodnost vodijo - študenti in študentke.

Sinočnji padec je mnogo bolj pomemben za to državo, kot se morda v tem trenutku zdi. Na videz drobna, nepomembna legalistična akcija je, kot je za detajle pravzaprav pričakovano, razkrila vso smrdečo nagnitost slovenske družbe, v kateri so pod vodstvom aktualnega premiera primat znova prevzele regresivne sile, ki jih obvladujejo primarni instinkti. Golobu in njegovi vladi je v družbi morda uspelo stabilizirati neko bazično stanje izven katastrofe, v kakšnem jo je pustila histerija prejšnje vlade, a nikakor jima ni uspelo vzpostaviti miru, v katerem bi se uveljavila progresivna misel, oprta na temelje očitno precej uničene družbene pogodbe: solidarnost, sočutje, spoštovanje.

Ugotoviti moremo, da živimo v družbi, ki ne stavi več na te postulate in v kateri celo sektor umetnosti in kulturnih industrij v zaskrbljujoči meri izgublja kompas ter se namesto v aktivizem zateka v defetizem. In tu ne govorim o egomaničnih kretenih, ki ponosno lepijo fotke svojih glasovnic z obkroženim PROTI, kamorkoli se le da, tem pač ni pomoči. Govorim o neodločni množici, ki je visokostno stala in gledala stran, ker da se je to ne tiče. Tudi to - žal - kažejo rezultati referenduma.

Težje, mogo težje kot včeraj je danes vstati in se odpraviti za pisalno stroj, platno, vzeti v roke inštrument, stopiti na oder itd. Ohranja se stari zakon, ki ni okej. Eno leto se njegovega popravljanja nihče ne bo pritaknil. Stvar je torej znova v mrtvem teku - in toliko ljudi, ki so vmes vložili prošnje, je čakalo zaman. To so stari ljudje. Njihove umetniške zasluge za slovenski narod so jasne, a časa nimajo na pretek. Na MzK čakajo prošnje teh ljudi, zaslužnih kulturnic in kulturnikov iz vmesnega obdobja, za katere ne vemo, kaj bo zdaj z njimi. No, pač, vemo - ministrica ima po starem zakonu pristojnosti, da se sama odloča o podelitvi dodatkov. In to je to.

Kar se tiče sinočnjega rezultata, Ddodatno boli koalicijsko pišmevuhovstvo. Referendumska klofuta s strani opozicije je jasna, a ni bila edina - drugo, prav enako močno, je slovenskim kulturnicam_kom namreč prisolila - koalicija.

13. 4. 2025

V neki benigni razvedrilni oddaji na nacinalki, ki zaseda prostor v prajm tajmu, kjer bi moralo biti Omizje, smo lahko v živo videli na delu en krasen mačo moment, eno tako perfektno demonstracijo užaljene, ranjene moškosti. Ker - hudič se skriva v podrobnostih, a ne.

V tej oddaji neko kao duhovito omizje z maskami čez oči ugiba znanega gosta. Tokrat je bil gost Vinko Šimek. Ki je bil očitno užaljen, ker ga omizje ni takoj prepoznalo, niti po tem, ko so ugotovili, da prihaja s Štajerske in da je po poklicu komik. Pomislili so na vsa mogoča druga imena, očitno se je gospodu zdelo za malo. Ko so ga končno ugotovili, se je skušal cinično posmehniti, pa se je vtaknil v spol, naduto izjavivši nekaj v smislu, kako čudno vendar, ker da je, a ne, toliko spolov, da omizje preseneti "en normalen moški".

Tako nam je nacionalka ponudila res krasno priliko, na delu videti strah pred izgubo lastnih z družbenim spolom pridobljenih privilegijev. Ko bo naslednjič kdo kokodakal čez feminizem - tole uboštvo mu pokažite. Jebela, saj se človeku takle priviligiran bel starejši gospod skoraj zasmili, ko se takole krčevito oklepa svojega domnevnega lika, dela in družbene vloge!

In to reče na nacionalki tip, ki je vztrajal in Mišo Molk, svojo mlajšo sovoditeljico v oddaji TV Križanka pred leti na tej isti nacionalki, brez izjeme klical "Mišika". Ker to je smešno, to! Da mlajšo kolegico z vztrajanjem na pomanjševalnici imena dodatno ponižuješ, ker - saj je samo ena fejst baba, a ne. Tako, za pogledat. Od tu do "to mi deli, miška mala" je res le korak, a morda si Štajerska kljub vsej svoji domnevni zahojenosti vendarle ni zaslužila prikaza takega akutnega pomanjkanja šlifa, ki samo kaže, kako obleka pač nikakor in nikoli ne naredi človeka. Runkl ostane runkl, pje.

Če je namreč to v Sloveniji "en normalen moški", potem bi bile vse teorije spolov, pred katerimi s česnom okrog vratu in s peno na ustih vpijo nekateri populizmu uklonjeni, fino zavedeni prestrašeni volivke in volivci, temu narodu v bistvu res usluga. Res, prav neverjetno, kaj vse se lahko znajde - v elitnem terminu, no less - na tej "prenovljeni nacionalki". #svašta