Brv
Verz je iz pesmi Razdalje iz zbirke Vesa v zgibi (Mladinska knjiga, Ljubljana, 2013). V času nastanka te pesmi ni dosti ljudi po svetu slišalo za kraja Calais in Dover, ob izbruhu prvega vala begunske krize pa je pesem nenadoma dobila nepričakovano dodatno konotacijo. Vseeno je želela ostati ljubezenska pesem, Anja pa verz, ki izbran za na majico, navaja kot enega svojih najbolj točnih sploh. Ob čemer ne pozabi pojamrati, da ga je delala obupno dolgo in da "ni pa ni šow skop". Majico Brv je oblikovala Urška Hočevar.
RAZDALJE
7. avgusta 1974 spleza Philippe Petit v NYC na enega od Dvojčkov, stopi
na kovinsko vrv, napeto na višini 450 metrov, in hodi 45 minut po zraku,
razstrtem čez 61 metrov meglenega, vetrovnega neba.
Marca 1988 se na vzhodnem koncu Kitajskega zidu na pot odpravi
Marina Abramović. Na zahodnem koncu krene marca '88 v svoj korak Ulay.
Ko se po mesecu in pol hoje srečata, se razideta. Nato se njuna hrbta
oddaljujeta, dokler ni dvakrat napolnjenega 8.851,8 kilometra. Njuna hoja
med vzhodom in zahodom traja tri mesece, pot med začetkom in koncem
ljubezni pa je neizmerljiva, celo v enoti razdalje, ki jo svetloba v vakuumu
prepotuje v 1/c sekunde (c = 299.792.458 m/s).
Med krajema Dover in Calais se dviga in spušča 33 kilometrov zračne linije
morja, ki se ji med ljudmi pravi The Strait of Dover.
Sem, v Calais, prinesem svoje orodje, predvsem kladivo, lopato in
žebljev, dolgih žebljev. Tu nameravam graditi, kar povem z nelagodjem nekoga,
ki ugotovi, da ni sposoben razpolavljati stvari – ali vode. Zdaj torej sedem
na obalo, se razgledujem in mislim. Zdaj kupujem les, preračunavam kubike
in se cenkam za ceno. Bukov les je trd in obstojen. Zdaj izrisujem natančen načrt.
Zdaj vstanem. Zdaj začnem. Zdaj se pogajam z oblaki, če morem v obok neba
ob zarji dneva zabiti osem močnih jeklenih nosilcev, štiri na severno in štiri na
južno stran. Zdaj stikam v železnini v Calaisu za dolgimi metri jeklene vrvi.
Zdaj grem na delo. Ne jem, ne spim, z brbljanjem hranim ptice, ki mi nosijo
z druge strani, kar moram vedeti, ko tako gradim brez odmora, brez prestanka
proti temu, kar me čaka. Mine 45 minut, minejo 3 meseci, mine 33 kilometrov
razpenjenega morja. Potem jo vidim. Zdaj dokončam.
Zdaj stopim spet na trdna tla. Zdaj imava brv, ki naju veže.
Ki ljubimo, mi smo gradbinci, mi smo letala, mi smo dolge,
močne pletenice jekla. V nas žari luč, mi dajemo telo, da to,
kar ljubimo, dobiva čas, obliko. In kar ima obliko, vzame vase mere,
vse metre, vse sekunde, vso svetlobo, vse dolge žeblje in vse morje,
ki se noče scepiti na dvoje. Mi smo ta brv, ki stika, kar se ljubi, s tem, ki ljubi.